Je poznan kot garač, mož, ki ne pozna bolečine, zagovornik discipline, pošten, vsekakor pa zelo prijeten sogovornik. To je kapetan železarjev Andrej Tavželj. V prijetnem pogovoru me je spustil tudi v zakulisje svojega življenja.

Andrej, tudi tebe bom najprej vprašala po tvojih hokejskih začetkih. Kako se jih spominjaš?
»Hokej sem začel igrati v Kranju in to zelo pozno, nekje v tretjem razredu osnovne šole in sicer na pobudo očeta. Pravzaprav na pobudo ožje družine. Zelo veliko sem spremljal hokej, ker je oče hodil na Jesenice in me vozil s sabo. Tako sem se zaljubil v ta šport. Najprej ni bilo nekega premika v smeri, da bi resno začel trenirati, hodili smo samo drsat. Ker pa mi je šlo dobro, je prišla ideja, da začnem resno trenirati hokej. Sicer malo pozno, ampak sem z veliko dela in z dobrimi trenerji kar hitro dosegel nivo, da sem lahko igral.«

Pa primerjajva dva športa. Košarka in hokej. Ti imaš kar nekaj centimetrov več kot ostali in to je recimo v košarki dobrodošlo. Kaj pa v hokeju? Prednost ali ovira?
»Mislim, da je bila višina v hokeju včasih bolj pomembna kot danes, ker se je hokej igral bolj moško, veliko več je bilo kontakta. Mislim pa, da danes prihaja bolj v ospredje hitrost in hokejsko znanje, dobre roke. V zadnjih parih letih se je naredila očitna razlika in hokej igrajo lahko tudi manjši igralci. Včasih pa je bilo veliko več poudarka na tem, da si bil velik in močan.«  

Tvoja hokejska pot je bila do sedaj kar pestra. Videl si kar nekaj sveta. Si bil član elitnih lig, med drugim pa si bil nekaj časa zasidran v Rusiji. Kako gledaš na to izkušnjo?   
»Bom rekel, da je bila to sigurno ena najtežjih izkušenj, po drugi strani pa ena najlepših. V Rusiji je hokej šport št.1, tako da je po eni strani veliko pritiskov, veliko treninga. Deset mesecev si vsak dan okupiran s hokejom  in težko najdeš kakšen dan odmora. Tako, da je bila to res ena težka izkušnja. Zraven pa še druga kultura, moral sem se naučit jezika, ker je zelo malo igralcev v klubu govorilo angleško, tako da je bilo to na začetku ovira, ampak glede na to, da sem bil noč in dan v okolju kjer so govorili rusko, sem se hitro naučil ruščine. Po drugi strani pa je bila zelo lepa izkušnja in sem to prenesel tudi v domače okolje. Ko se spomnim na Rusijo, doma ni stvari, ki bi bila težka. Tudi naslov prvaka v drugi ligi je bila velika stvar v moji karieri. Bom rekel, da je bilo to zame res eno super leto, ki si ga bom zapomnil za celo življenje.«

Za HK Jesenice si končno zaigral v prelomni sezoni 2011/2012, ko je veliki HK Jesenice dajal zadnje od sebe. Ampak nisi dolgo zdržal. Zakaj? Kam te je nesla pot?
»Ja, tisto leto je bilo res zelo turbolentno od samega začetka. Na žalost se je vse skupaj začelo sesuvati in takrat sem dobil ponudbo na Slovaškem, kjer je igral tudi Sabahudin Kovačevič . To ponudbo sem sprejel, šlo je za dobro ligo in tam sem potem dokončal sezono.«

V Sočiju je Andrej preživel najlepših 14 dni v svoji karieri

Za seboj imaš devet svetovnih prvenstev med člani. Okusil si tudi olimpijski led. Je drugačen občutek, ko veš, da igraš na Olimpijadi?
»Vedno rečem, da je to 14 najlepših dni v moji karieri, mogoče tudi za koga drugega, ki je bil del te reprezentance. Biti na ledu z vsemi najboljšimi, tudi iz lige NHL, biti v središču med vsemi najboljšimi športniki sveta, to je resnično zelo poseben občutek. Bom pa rekel, da smo šli tja z nekimi majhnimi pričakovanji, odšli smo pa zelo veseli, ker smo se imeli dobro takrat ko smo igrali tekme in v prostem času. Jaz mislim, da je bil to, vsaj zame, takrat eden od vrhuncev reprezentančnega hokeja. To je bilo eno najlepše doživetje v moji karieri.«

Zdaj si kapetan železarjev in ta vloga ti ni tuja. Se v njej dobro počutiš?
»V bistvu ja, zato ker je garderoba zelo homogena. Fantje so pripravljeni delati, poslušajo, učijo se, tako da ni treba v garderobi vnašat nobenega napora, da bi morali postavljat stvari, ker se postavljajo same od sebe. Mislim, da je zelo luštna garderoba in mlajši od mene že vejo za kaj gre in mislim, da je eno lepo ravnovesje.«

No, med tabo in ostalimi je za kar  nekaj let prostora. Kako to razliko usklajujete med sabo?
»Mislim, da se kar dopolnjujemo. Jaz se počutim mlajšega, oni pa mogoče bolj izkušene. Mislim, da ni velikih odstopanj. Trener Gaber Glavič je gledal na to, da je ekipa homogena. Stvari, ki se delajo dnevno niso nobenemu v breme. Bom rekel, da sem prvič v garderobi, kjer se že od samega začetka čuti neka določena hierarhija, ki se jo spoštuje od prvega do zadnjega.«

Ti si poznan kot garač, mož, ki ne pozna bolečine. Pa vendar, kje je tvoja meja?
»(smeh) Ne vem. Jo bo treba še doseči. Ne vem, rad imam šport, mogoče imam to prirojeno, da rad pomagam, rad sem tisti, na katerega se ljudje lahko zanesejo. Stvari so nepredvidljive in tudi če boli, skušam pomagat in ne pustit kogarkoli pod sabo.«

Mož, ki ne pozna bolečin

Imaš tudi svojo mehko stran?
»Ne vem, je treba vprašat ženo (nasmešek). Sigurno jo imam, upam, da posluh za ljudi. Jaz upam, da lahko pomagam komurkoli, ki ima težave. Tudi v garderobi se pojavijo in kdorkoli pride, mi ni problem pomagati. Izven ledu sem včasih popolnoma drugačen karakter kot na ledu. Lahko rečem, da živim dvojno življenje. Na ledu in izven njega. Šport je ena stvar, v samem življenju pa sem velikokrat bolj zadržan in sramežljiv.«

Led je tvoj drugi dom. Kaj pa poleti, ko imate zaslužen oddih od ledene ploskve. Imaš raje gojzarje ali plavutke?
»Gojzarje. Če bi vprašali ženo, sem v športu 11 mesecev in pol, štirinajst dni pa si vzamem za oddih. Zdaj imam pa družino, hčerko in si bo treba vzeti malo več časa. Vedno sem bil strog do sebe, mogoče sem zato tudi strog do drugih. Bom moral pa to zdaj malo spremeniti. Prihajam v leta, ko je treba začeti malo paziti nase in si bo treba vzet čas tudi za druge stvari. Sicer imam rajši gore kot morje, ampak bo treba zdaj tudi malo več poudarka dati na morje, glede na to, da mi hčerka raste.«

Si aktiven v vsakem delu dneva in zato je treba dati tudi kaj dobrega pod zob. Baje si ljubitelj umešanih jajc. Zakaj umešanih?
»V bistvu, ljubitelj  jajc na sto in en način. (smeh) Moj dan se začne z jajci, konča z jajci in še vmes se kje najdejo. Tudi žena pravi, da jaz najbolje pripravim jajca. Normalno, če jih tolikokrat delam. Zgleda, da je jajca najbolj enostavno narediti in mi pašejo, tako da je to ena stvar, ki me vedno spremlja skozi življenje.«

Si rekel, da si najboljši v pripravi jajc. Kakšen kratek recept, da si še mi privoščimo?
»Če povem po pravici, jaz ne kompliciram. Imam samo zelo dober tajming, tako da, ravno prav zapečena, ravno prav mehka. Jajca na oko znam res dobro narediti.«

Si ljubitelj živali?
»Ja sem. Sedem let sva z ženo lastnika argentinske doge. Predvsem žena se veliko ukvarja s psi. Jaz pa se s psom ukvarjam kolikor mi čas dopušča. Ko sva dobila psa je bila to res ena lepših stvari. Malo pogrešam preživljanje časa s psom v naravi, ker so tukaj druge obveznosti, ampak pes nama je dal zelo veliko v življenju. Spravila sva se ven v naravo.«

Lahko rečeva, da imaš raje adrenalinski izziv kot pa ležerno popoldne? Ali kdaj tudi to paše?
»Seveda paše ležerno popoldne, mogoče zdaj celo večkrat. Ko sem bil popoldan prost, sem komaj čakal da nekam grem, z leti pa se je treba tudi malo prilagoditi, predvsem družini. Če se pa najde lep dan, pa se skupaj odpravimo ven.«    

Discipliniran in borben, pravi kapetan

Kateri je tvoj najljubši del dneva in zakaj?
»Jutro. Dan se na novo začne in jaz sem vedno pripravljen na nov dan. Jutranji sprehodi s psom so mi dali veliko energije. V tiste pol urce tišine lahko veliko razmišljaš. V vlogi očeta pa mi zdaj pripada, da svojo hčerko peljem v vrtec, kar je pa tudi zelo zabaven del dneva. V jutrih uživam.«

Imaš kakšno posebno mesto kamor se lahko skriješ pred svetom, ko rabiš svojih pet minut?
»Ja, v hribe (smeh). Sploh izven sezone grem rad v hribe. Mogoče ne sam, v družbi je vedno lepo. Hoja v hrib ti da čas za razmišljat, ko prideš na vrh, je dosežen cilj in takrat se lahko umiriš, vse resetiraš in začneš znova.«

Si imel kdaj strah, ki si ga uspešno premagal?
»Imel sem strah pred višino. Kot mlajši si nisem upal v višave. Zdaj sem to prebrodil. Me je pa strah zaprtih in zelo ozkih prostorov. Premagovanje tega strahu pa se še nisem lotil, ker mi še ni bilo treba, ampak se ne znajdem v takih položajih.«

Kaj imaš rad na sebi in česa ne?
»Včasih sem tempiral samega sebe, bil zelo strog do sebe in se nisem znal sprostiti v določenih trenutkih. To je postalo že nekakšno breme in zdaj zavestno, počasi to spreminjam. Veliko lažje je zdaj z družino. Hčerka mi da toliko več veselja v življenju in pozabim na vse ostale stvari. Je pa res, da so bile te stvari zelo moteče in to sem sam pri sebi kar malo zasovražil.«

Katera je tvoja neuresničena želja?
»Mislim, da sem jaz tak človek, da si ne dajem nekih dolgoročnih ciljev ali želja. Spraševali so me, če so bile Olimpijske igre moje sanje in ne vem če so bile ravno sanje. So bile, ampak nikoli si nisem mislil, da so na dosegu roke, nikoli si nisem postavljal ciljev za naprej. Ko je prišla kakšna prepreka sem jo poskusil v tistem trenutku prečit, potem pa pride kar pride. Če bi zdaj gledal malo dlje, čim dalj si želim igrati hokej, ko pa ga ne bom več, pa upam, da me čaka še lepši del življenja.«

Česa te je hokej naučil? Kaj ti je hokej dal, da boš lahko nesel naprej v življenje?
»Zelo veliko discipline, odgovornosti, nikamor pa ne prideš brez trdega dela. Vedno sem bil zagovornik tega, da če želiš uspeti, moraš dati sto odstotkov od sebe, ker v nasprotnem primeru je dan izgubljen. V življenju s temi stvarmi nikoli ne bom imel težav. Hokej pa mi je dal tudi neko dinamiko petindvajsetih ljudi na enem mestu vsak dan, ki jo bom definitivno pogrešal.«

Andrej, hvala, da si si vzel čas in nam pokazal še drugo stran kapetana.


Avtor: Tanja Fleišer