Pravijo, da ne sodi človeka po izgledu. Izgleda droben, miren, nežen fantin z rahlo skodranimi lasmi in milim pogledom. Na ledu pa se prelevi v strastnega, požrtvovalnega igralca, ki da ven vso svojo energijo. To je Jaka Sodja.

 

Jaka, hokej je v vaši družini domač teren. Tebi se verjetno ni bilo težko odločiti, da boš nadaljeval očetovo pot.
»Sigurno me je oče navdušil za hokej. Igrati sem ga začel pri štirih letih. Na začetku mi je bilo zaradi napornih treningov kar težko, ampak sem se odločil nadaljevati in zdaj sem tukaj.«

Ti in tvoja generacija ste začeli tekmovalni del kariere zelo učinkovito, če se samo spomnimo prvega prvenstva dečkov brez poraza, potem ste pa samo gradili naprej. Kako se ti spominjaš teh prvih resnih tekmovalnih korakov in kako je ta ekipa ostajala skupaj?
» Ja, s fanti, ki so moj letnik smo se zelo dobro razumeli že od samega začetka, ko nas je treniral gospod Klinar. Že takrat smo bili zelo dobra ekipa in smo zelo uspešno zastopali Jesenice. Potem se je vse skupaj samo še stopnjevalo. Štiri leta nas je treniral moj oče in takrat se je ekipa zelo povezala, začeli smo zelo dobro igrati skupaj in ujeli smo se med sabo. Bilo je zelo veliko ekipnega duha, zelo dobro smo igrali in to delamo tudi zdaj. Še danes smo zelo povezani in se veliko družimo.«

Vpliv tvojega očeta je kar močno prisoten. Je to vplivalo tudi na tvojo odločitev kje boš igral, katero pozicijo?
»Ja, v bistvu tudi. Moj oče je bil levo krilo. No, na začetku sem bil tudi jaz levo krilo, potem desno, zdaj sem center. Trenerji so me zelo veliko mešali in tako sem igral skoraj vse.«

Kaj pa branilska pozicija?
»Ne, branilska pozicija pa ne.«

(foto: Sara Ros)

Če bi se sam odločal, bi ostal v napadu ali bi izbral drugo pozicijo?
»Hja, najprej sem hotel biti vratar. Tudi v hokejski šoli sem bil kake tri treninge vratar, ampak sem ugotovil, da to ni dobra odločitev in sem se preusmeril v napadalca.«

Greva malo na tvoj penalty killing. Tvoj zaščitni znak je borbenost, požrtvovalnost in priznanje za to ti izrekajo tudi nasprotniki. Kje si to pobral?
»Ja, še sam ne vem od kje sem dobil to požrtvovalnost. V vsakem primeru želim pomagati ekipi. Blokiram strele zato, da vratar dobi čim manj strelov, po kotih skušam »poborbat« zato, da ekipa lažje igra, da se dvigne ritem in da lahko lažje zaigramo naprej.«

Na koncu tekme kdaj prešteješ modrice?
»Ja, včasih tudi. Včasih jih je veliko, včasih malo.«

Pa da ne bova samo o hokeju, povej nam, kaj Jaka dela v prostem času?
»V prostem času zelo rad hodim na sprehode ali pa se družim s prijatelji. Drugače pa je na prvem mestu hokej in večino časa posvečam temu. Po treningu pa doma spim, počivam, ker so jutra kar naporna. Tak je približno moj dan.«

Si še dijak. Kako usklajuješ šolo in šport?
»Ja, sem dijak EGSŠ-ja. Trenutno je šola na stranskem tiru, ampak se bom moral malo bolj posvetiti šoli. Hokej in šolo bom moral delati skupaj, tako, da bom končal četrti letnik v roku.«

Kaj pa drugače, si bil priden učenec, ali si kot »hokejist« kakšno ušpičil?
»No, tudi kakšno sem “ušpičil”, ampak spet ne toliko, da bi bilo kaj hudega. Kot učenec pa sem bil dober, zadosten. Nisem bil ravno zelo priden no. Sem bil bolj v športu.«

(foto: Sara Ros)

Si ljubitelj živali? Imaš kakšnega ljubljenčka doma?
»Sem ljubitelj živali in sem imel že kar nekaj živali, trenutno pa nimam nobene.«

Katera žival ti je bila najljubša?
»Morski prašiček.«

Če ne bi bil športnik, kateri poklic je tisti, ki bi te najbolj pritegnil?
»Oh, o tem sploh še nisem razmišljal. Sploh nikoli nisem pomislil kaj bi bil, če ne bi igral hokeja. Mislim, da bi šel igrat nogomet ali katerikoli drugi šport.«

Se pravi, bi nedvomno ostal v športu?
»Sigurno.«

Nekaj se šušlja naokoli, da si v nogometu zelo dober branilec. Drži?
»U, ja. Igral sem kar nekaj prijateljskih tekem na velikem igrišču.«

Razen očeta, kdo so tvoji vzorniki?
»Vzornik je recimo Vladimir Tarasenko in Nikita Kucherov.«

O, Rusi. Torej lahko rečeva, da si bolj rusko usmerjen, želiš igrat njihov stil igre?
»Oni imajo zelo dober sistem. Všeč so bili tudi mojemu očetu. Imajo veliko podaj in lepih akcij. Rusi so mi zelo všeč.«

Večkrat sva že omenila očeta. Tudi 23 je zaradi očeta.
»Ja, 23 je zaradi očeta in tukaj je še Urban.«

Kako pa izgleda trening, ko ste trije Sodje na ledu?
»Ja, ko je bil moj oče še trener, sem jih jaz prvi slišal. Mene je vedno postavil v ospredje. Zdaj, ko sem starejši, pa mi pove stvari v bolj »normalnem« tonu. Mi pove kaj prav in kaj narobe delava z Urbanom. Moram reči, da se je zdaj malo umiril (smeh).«

Pa si drugače bolj človek morja ali imaš raje hribe?    
»Sem bolj morski človek. Bolj mi je všeč morje, plaža. Drugače grem rad tudi v hribe, raje pa imam morje.«

Si se potem že preizkusil v ribolovu?    
»Ne. (smeh)«   

Če se vrneva na hokej in ravno končano mladinsko svetovno prvenstvo, bil si kapetan. Kaj ti to pomeni?
»Mislim, da je to velika obveznost. V veliko čast je biti kapetan tem fantom. Res smo dobra ekipa. Ves čas smo držali skupaj. Biti kapetan mi res veliko pomeni.«   

Verjetno ti to pomeni tudi dodatno motivacijo. Na prvenstvu ste osvojili medaljo.
»Sigurno. Smo si pa to medaljo zaslužili. Mislim, da nas je nesrečen poraz proti Poljski potrl, poraz nas je spodrezal. Proti Norvežanom smo bili še nekoliko utrujeni in se nam na žalost ni izšlo po željah. Sem pa zadovoljen s tem, kar smo prikazali. Zelo dobro smo igrali. Veliko je bilo borbe, blokiranih strelov, veliko lepih priložnosti, na koncu pa nam je zmanjkalo malo športne sreče. Zmanjkalo nam je malo za boljšo uvrstitev, ampak smo zadovoljni tudi z bronasto medaljo.«

(foto: Sara Ros)

Voznik še nisi. Kolesariš pa?    
»Za voznika sem še premlad. Kolesarim pa kar veliko v svojem prostem času. Ampak samo v lepem vremenu. Poleti velikokrat kolesarim do Italije in nazaj. Prekolesarim tudi dolge razdalje.«    

Ti kolo pomeni relaksacijo?    
»Kolesarim za relaksacija in za trening.«   

Najdaljša relacija pa je bila?
»100 kilometrov.«

Kolesariš sam ali greš na kolo v družbi?
» Najraje grem sam. Kolesarim tudi, ko nimam kaj drugega za početi, ko hočem narediti nekaj zase, za trening. Sam grem zato, da vmes poslušam glasbo, da se relaksiram, da sem res sam, da se odmaknem od vsega.«

Se vidiš v tem športu?
»Lahko bi se videl. Nisem razmišljal o tem, saj je pri meni vedno hokej, hokej, hokej.«

Si »sladek« človek?
»Ja. Zelo.«

Kaj imaš najraje?
»Čokolado. Navadno mlečno čokolado brez vsega.«

Si kaj sladkega pripraviš tudi sam?    
»Za to skrbi mama, si pa znam tudi sam pripraviti kakšne jedi.«    

Se pravi, če bi šel v tujino …    
»… bi znal poskrbeti zase.«    

Si razmišljal, da bi kariero nadaljeval v tujini?    
»Sem razmišljal. Vendar me morajo najprej opaziti. Ostal bom na Jesenicah, dokler ne bo prišla kakšna ponudba. Potem bom o tem razmišljal.«    

Si zadovoljen s tem, kar ti Jesenice dajejo v tem trenutku?
»Zelo sem zadovoljen. Sploh, ker nas je trener poklical k članom. To je zelo velik napredek za nas. Imamo zelo veliko tekem in zelo bomo napredovali. Igramo še v U20. To mi je res všeč.«

Kako se spopadeš z branilci, ki so veliko večji in močnejši od tebe?
»Ne gledam, kdo je nasproti mene. Grem v dvoboj in če ga bom dobil, ga bom dobil. Dal bom vse od sebe, da branilca preigram. Če ne, pa borbam naprej, da dobim pak nazaj.«

Nam, ki gledamo hokej s tribune, se nam zdi hokej kot poezija. Kaj pa tebi?
»Meni se zdi hokej kot inštument, ki ga igram v poeziji.«

 

Jaka, najlepša hvala za tale prijeten klepet in seveda se vsi veselimo tvojih akcij in tvoje požrtvovalnosti na ledu. Šolo, pa le končaj.

Avtor: Tanja Fleišer