Teden je naokoli in spet sem na kavo povabila enega izmed železarjev. Sem klepetala in se nasmejala z izredno simpatičnim, dobrovoljnim, predanim železarjem. Danes je imel še poseben nasmeh na obrazu, ker je v žep pospravil še vročo diplomo. To je eden najboljših strelcev, naš Luka Kalan.

Luka, ko sem prvič slišala, da te soigralci kličejo Keli, sem takoj dobila asociacijo na »The Kelly family«

»(smeh) Ja, tudi lepa ja.«

So ti všeč?

»Ja, seveda.«

Kakšno glasbo drugače poslušaš?

»Vse živo. Najbolj mi je všeč dalmatinska. V garderobi se vrti super muzika. No, razen zdaj, ko je Tava malo prevzel mesto DJ-ja. Bolj mi je všeč izbor, če Logi vrti muziko. Pred ogrevanjem pa itak ni muzike v garderobi.«

Zakaj ne?

»Ne vem, tak je protokol. Sicer pa vsakič, ko gremo na led poslušamo Kocko, Moj klub. To je ritual, himna Jesenic.«

Kaj pa takrat, ko ste že pred vrati garderobe in vas čaka Olimpija, kateri takti bi vas še dodatno dvignili?

»No, tukaj dalmatinska res odpade.«

Kaj pa kakšni AC/DC, Thunderstruck?

»Ne vem, to meni sicer ni tako všeč, ampak v taki situaciji za »napalit« pa ja.«

Kaj pa je tebe drugače »zapalil« za hokej? Zakaj hokej? Zakaj taka čarobnost ravno v hokeju?

»Hokej je bil že v družini, kjer tudi oče igral. No, še vedno igra v amaterski ligi.«

Evo, sem imela prav… The Kelly family.

»(smeh) Ja, tako, da mi je bil hokej kar položen v zibelko.«

Zanimivo, glede na to, da si iz kraja, kjer ima zraven jezero, da se nisi naprimer odločil veslati.

»Ja, ampak pozimi jezero zamrzne veš, tako, da smo kar veliko drsali. Ko sem bil majhen smo imeli tudi pred hišo drsališče, da smo bili vedno v stiku s hokejsko podlago.«

Ti si resno zagrizel v ta šport in vsako resno ukvarjanje s športom zahteva precej odrekanja. Prijatelji, sočolci so šli na zabavo, ti pa na trening. Kako se ti je to poznalo?

»V šoli nisem imel nobenih problemov zaradi hokeja. Seveda pa je bilo veliko odrekanja. Hokej mi je več pomenil kot pa zabave.«

Kaj pa sama šola? Verjetno so ti morali iti kar na roko, kako si nadoknadil snov? Si bil med tistimi pridnimi ali si bil tisti lump, ki je kdaj tudi kakšno ušpičil?

»Ne, moram reči, da sem bil zelo priden (se lahko kar malo pohvalim). Do drugega letnika sem hodil v šolo, tretji in četrti letnik sem naredil na daljavo iz Salzburga. Vse sproti, tako, da res nisem imel nobenih problemov. Danes pa sem diplomiral. Na današnji ( sobota) dan sem uradno dobil diplomo.«

Bravo, čestitke. In kaj je zdaj tvoj naziv?

»Diplomiran ekonomist.«

Sicer pa te je tvoja hokejska pot peljala tudi po tujini. Iz matičnega Triglava si zelo mlad odšel v Salzburg, kasneje še v švedsko Moro, pa nazaj v Salzburg. Te močne mladinske lige so verjetno veliko pripomogle k tvojemu razvoju do takega dobrega strelca.

»Ja, lahko rečem, da je bila ruska mladinska liga res ena, ne odskočna deska, ampak korak, ki ga ne bi izpustil v karieri. Res je bila zelo močna mladinska hokejska liga in mislim, da sem v tisti sezoni največ napredoval. Tudi na Švedsem je bilo super, sem malo videl, kako je gor mraz in tam gor obstaja samo hokej.«

Ko sva ravno na Švedskem, igral si v istem mestu kot Nik Pem. Je res Mora ena velika mora, kot je tamkajšnje življenje opisal Pem?

»Res je ja. Čista mora. Ena vas, par tisoč ljudi, uro stran nikogar razen medvedov, gozdov in jezer, tako, da res nimaš drugega za početi, razen igrat hokej.«

Kako pa si ti gledal na Jesenice, preden si prišel sem? So bile Jesenice neka tarča, ki si si jo želel vedno premagati?

»Mi smo že od nekdaj družinsko navijali za Jesenice in sem kot otrok velikokrat hodil na tekme z očetom. Potem pa se je zgodil prestop v Olimpijo in so me doma kar malo »izrezali«, nobeden se z mano ni hotel pogovarjati, ampak zdaj je spet vse tako kot je treba.«

Druga sezona na Jesenicah, dobra odločitev? Po tvojih igrah bi rekli, da zelo uživaš?

»Ja, super je. Letos je sploh ena taka dinamična ekipa. Zelo veliko je mladih, nekaj starejših in mislim, da ta ekipa resnično lahko letos nekaj doseže.«

Letošnji treningi so zelo zelo intenzivni. Kako si se ti navadil na ta tempo?

»Na začetku je bilo zelo težko, ampak iz tedna v teden, iz dneva v dan se vsekakor navadiš. Z ekipo smo se navadili takih treningov.«

Tvoj dres nosi dve palčki. Dve enici. Zakaj enajstica?

»Drugače sem v mladinskih kategorijah vedno imel desetko, tam nekje do dvanajstega, trinajstega leta. V reprezentanci pa je bila desetka zasedena in sem vzel enajstico in od takrat naprej imam enajst kjer je možno.«

Kolikokrat ti med tekmo odnese pogled na tribuno?

»Nikoli.«

Pa čeprav imaš vsako tekmo na tribuni vnete navijače?

»Imam vnete navijače, ampak vse po tekmi. Med tekmo gledam samo na hokejsko igrišče.«

Kaj ti med tekmo najbolj dvigne živc?

»Ja, sodniki ane, tako kot vsakega. Če je res kakšna očitna zadeva, ki bi jo sodnik moral videti, pa ne reagira zanalašč, to me pa res razjezi.«

In kaj narediš takrat?

»Ja, kdaj tudi kaj na glas povem, kar ne bi bilo treba.«

Si bil že kdaj kaznovan za tak »izpad«?

»Ne, saj povem tako, da sodnik ne sliši (smeh). To sem jezen bolj sam pri sebi.«

Kaj pa med igralci, se najdejo težke besede na ledu?

»Tudi, ampak meni to ni všeč. Jaz tega ne počnem.«

No, temu se reče kulturen, lepo vzgojen fant. Sicer pa vse te tekme, vsi treningi terjajo svojo moč, treba je imeti tudi primerno prehrano. S čim si jo ti povrneš? Kaj daš v usta?

»…..(tišina)…..(smeh)….«

Od hrane, Luka?

»(smeh) Ja, po vsakem treningu so itak proteini.«

Ja, to vem, ampak od normalne hrane?

»Piščanca v smetanovi omaki z rižem. Pa recimo lazanja, špinača, pire krompir. Najboljše pa mi je, ko sam kaj naredim.«

Recept?

»Ne, ne bom povedal (smeh). Najrajš delam sladičke.«

Ko sva pri sladičkah, koliko palačink naenkrat lahko poješ?

»Hja, če govoriva o tistih iz Mehiške, potem pojem komaj eno. Tistih normalnih pa bi jih deset sigurno šlo. Bi se pomatral, če prej ne bi bilo kosila. Če bi bile pa samo za sladico, pa ene tri ali štiri.«

In najljubši nadev?

» Obvezno Nutella in banana.«

Kaj pa sploh ne maraš jesti?

» Vampov. Niti jih nisem poskusil in jih tudi ne bom. Pa gob tudi ne jem.«

Če bi imel na izbiro pripravljeni dve stvari. Bikova jajca in možgane. Kaj bi si dal na krožnik?

»No, bikova jajca sem že jedel. Niso mi ravno všeč, niti si jih ne bi sam pripravil, niti jih ne bi naročil v restavraciji. Za možgane pa ne vem no. Nisem jih nikoli še probal in ne vem, če bi jih. »

Tvoja soigralca, Logar in Čimžar, sta že ponosna starša. Kaj ti čakaš? Kdaj si najbolj produktiven? Zjutraj ali zvečer?

» (smeh) Ja, ponavadi imamo treninge dopoldne in mi tako kar leži bolj zjutraj, popoldne sem bolj za spat (smeh).«

In kdaj bo naraščaj?

»Ko pride. Počasi. Kmalu.«

Nosiš nakit? Kakšna ura ti meri čas?

»Ne, ne maram tega. Na rokah nimam nič, ker me nervira.«

Če ne bi bil hokejist, kaj bi bil najraje? Realna želja?

»Sigurno bi rad delal naprej v športu. Morda povezal mojo izobrazbo s športom, športni marketing.«

Kaj pa recimo delo z otroci? Imaš živce?

»Tudi to me veseli. Ja, imam živce za to delo. Skratka, vse je odprto.«

Kaj pa, če ne bi bilo nobene omejitve? Mornar? Pilot? Astronavt?

»Ja, najrajš ne bi delal nič (smeh). Šel bi v Dalmacijo in štel šolde (smeh).«

Veseli december se je zate začel res veselo. Si diplomiral. Pridejo pa tudi trije dobri možje. Kateri ti prinese največ?

»Od nekdaj je bil Miklavž. Vsako leto se je pri stari mami zbrala cela družina in smo imeli obdarovanje. Za Božička smo dobili malo sladkarij, Dedka Mraza pa nismo nič praznovali.«

Pa napišeš pismo Miklavžu?

» (smeh) Ja, kdaj pa kdaj mu tut kaj napišem. Če nisem priden, mu moram kaj napisat.«

 Pred tabo je še najmanj deset let hokeja, tako, da imaš verjetno kakšen kratkoročen in dolgoročen plan. Recimo reprezentanca?

»Kaj pa vem. Če dobro igraš, reprezentanca pride sproti. Če si zaslužiš, dobiš tudi to. Če dobro igraš in dobiš dober klub, potem prideš tudi v reprezentanco. Na klubski ravni pa je želja spet tujina. V tujini sem bil že v mladinskih selekcijah, ampak bi šel še enkrat poskusit in naredit korak naprej v karieri.«

Za konec en kratek modri nasvet za najmlajše hokejiste. Kaj je tisto kar morajo vedno imeti?

»Morajo si to želeti, dobro trenirati. Če si nekaj zares želiš, potem to dobiš. Kar pa je najbolj pomembno, za hokej je najprej potrebno srce, ki te vodi, potem vse ostalo.«

Luka, najlepša hvala, da si nas spusti še v drugi del tvojega jaza. Še enkrat iskrene čestitke za diplomo. Predvsem pa, naj se ti izpolnijo tvoje želje, saj te vodi srce.

Avtor: Tanja Fleišer