Rdeča, rdeča in še vedno rdeča. Jeseničan od svojega prvega dne hokejske kariere. Predan športu za vse življenje. Odlikujeta ga borbenost in timski duh. To je Miha Brus.

Ko rečemo Miha Brus, vsi vemo kdo je to. Miha, začel si v rdečem dresu in tudi ostal v njem. Druge barve se niso znašle na tebi. Kaj ti pomeni rdeči dres?
»Ja, res je. Tukaj sem že od svojih prvih korakov na ledu. Igram za Jesenice, vedno se imam dobro in vidi se, da je to pravo hokejsko mesto. Igram hokej, torej tisto, kar imam najraje v največjem hokejskem slovenskem mestu. Skratka, uživam.»

Tujine nisi okusil. Zakaj?
»Pravzaprav nikoli nisem imel neke velike želje po tujini. Tudi nikoli nisem imel agenta, ki bi mi odprl pot v tujino. Vmes, ko so bili težki časi za jeseniški hokej, sem razmišljal, da bi zaključil, ampak nisem mogel končati in zato vztrajam še zdaj.«

Tvoja številka je 16. Ima kakšen poseben pomen?
»Pravzaprav ne. Ko sem bil mlajši sem imel veliko različnih številk, potem pa sem želel imeti petnajstico, ampak takrat, ko sem prišel igrat k članom, je imel petnajstico Blaž Klinar, v EBEL-U pa Hili, tako, da mi je ostala šestnajstica in z njo sem tudi zadovoljen.«

 

 

Si odličen strelec, seveda pa si se preizkusil tudi v vlogi kapetana. Ti je ta vloga pisana na kožo, glede na to, da te imajo tudi za pedagoga?
»To bodo drugi bolj vedeli. Jaz pa mislim, da mi morda kdaj zmanjka ostre besede, prave odločnosti. Veliko lažje se pripravljam na tekmo, ko nisem kapetan. Seveda pa mi je bila velika čast biti kapetan na Jesenicah.«

Z enaindvajsetimi leti si igral tudi v EBEL-u. Igral si z zelo zanimivimi soigralci. Ti je kdo posebej ostal v spominu s katerim si takrat delil ledeno ploskev?

»Uuuu, prav vsi so mi ostali v spominu. Vsi so bili super fantje. Moji začetki so bili skupaj z Jakopičem in Jegličem, potem sem skupaj v napadu igral še s Terlikarjem. To so bili sploh dobri trenutki. Med sabo smo se hecali, da smo nora dolina, ker smo bili vsi iz Mošenj, Podbrezij in Srednje Dobrave, tako, da smo bili vsi malo odmaknjeni. Super je bilo. »

Šport imaš v krvi, končuješ tudi fakulteto za šport. Kje se vidiš po končani tekmovalni karieri? V šoli ali kot trener mladih nadebudnih hokejistov, kot si že zdaj?
»Ja, zdaj že pomagam pri začetnikih na Jesenicah, za naprej pa, iskreno povedano, ne vem še točno. Če bi želel učiti v šoli, bi moral narediti še magisterij na fakulteti za šport in to sta dodatni dve leti. Tako, da bom še videl kam me bo peljala pot, ko se konča moja kariera.«

Kako usklajuješ kar tempiran urnik AHL lige in trenersko delo? Ti to vzame kaj energije ali ti da še dodatno motivacijo?
»Ja, nekaj energije sigurno vzame delo z mladimi. Treba se je potrudit, da z mladimi delaš kvalitetno, da se jim posvetiš. To so zelo mladi fantje (tudi kakšna punca se najde vmes) in potrebujejo pozornost. Vsak dan je drugačen. Enkrat pridejo veseli, nasmejani, polni energije za delo, naslednjič pa se nobenemu nič ne da ali pa jih nosi luna, tako, da se je treba sproti prilagajati. Te treninge imam trikrat na teden, pa še to kdaj manjkam zaradi tekmovalnih obveznosti. Zato se z Luko Pogačnikom , ki je vodja, sproti dogovarjam o moji prisotnosti.«

Kakšen je občutek, ko dvigneš pokal prvaka Slovenije?
»Super, izvrsten. Vemo, da je predvsem na teh tekmah ogromno gledalcev, ogromno navijačev, dvorane so polne, tako, da v takem vzdušju dvignit pokal za prvaka je res nekaj najlepšega.«

V garderobi pa se veselje nadaljuje. …kako zaživi garderoba?
»Po zmagi ali pa prvenstvu? (smeh)«

Najprej po zmagi.
»Po zmagi je vsekakor vzdušje super. Najprej je kratek sestanek s trenerjem, potem sledi predaja čelade za najboljšega igralca tekme. Najboljši igralec prejšnje tekme preda čelado naslednjemu in sicer po njegovih občutkih kdo je bil najboljši. Sledi zmagovalna pesem, potem pa smeh, zabava in ponavadi gremo tudi skupaj na večerjo.«

Kaj pa po prvenstvu?
»Hahaha, po prvenstvu pa je malo bolj privito vse skupaj. V garderobi je norišnica. Čisto veselje, pade tudi kakšen pirček. Tako, da vemo kako je to. Ta zabava traja kar  dva dni. In to zasluženo.(smeh)«

Miha, tvoje življenje je zavezano športu. Imaš še kakšen drug hobi? Kvačkanje, štrikanje?
»(smeh) Aaaa, ne, nisem dober v tem. Rad igram nogomet. Po sezoni igramo tudi ligo z Mošnjami, kjer sem rojen in imamo fino ekipco. Poleti pa sem tudi dosti na rolerjih in tudi to vzame kar nekaj časa.«

Kaj počneš takrat, ko si srečen in takrat, ko te nekaj razjezi?
»Uh, ta je pa težka. Ko sem srečen se smejim. Ko sem pa jezen pa se zderem in je to to. Zelo, ampak zelo redko pa eksplodiram.«

Kaj bi imel raje, hišnega ljubljenčka ali stanovanje brez dlak?
»Hišnega ljubljenčka.«

Samsko življenje ali veliko družino polno otrok?
»Ja, zaenkrat sem še samski, ampak računam na to, da bom enkrat imel družino.«

Raje obdariš koga ali si raje obdarovan?
»To pa mislim, da je lepo kar obojestransko.Vedno je dober občutek, če nekdo obdaruje tebe in tudi zelo dobro se počutiš, ko ti obdaruješ nekoga in vidiš, da je zelo vesel.«

Česa na sebi ne moreš spremeniti, pa bi rad?
»No, mogoče mi sem in tja manjka malo odločnosti.«

Kje so bile tvoje zadnje počitnice?
»Malo pred začetkom priprav smo šli s prijatelji v Novigrad na morje. Nameraval sem iti dvakrat za tri dni, pa sem potem ostal kar devet dni na morju, tako, da je bilo res fletno.«

Raje plavaš ali hodiš v hribe?
»Moram reči, da sem raje na morju, čeprav plavam ravno ne veliko. Seveda paše biti v vodi, ampak nisem ravno plavalec, se raje malo namakam. V hribe grem pa tudi rad, nisem pa hribolazec, da bi šel dvakrat na teden v hribe. »

V kakšno osebo te je naredil hokej?
»Mislim, da v dobro osebo. S hokejom se učiš, dobiš veliko prijateljev, veliko se naučiš tudi od njih in od različnih trenerjev. Tudi sama igra te nauči odgovornosti, discipline, polsušnosti, delavnosti. Od hokeja lahko odneseš zelo veliko.«

Bi morda svojo hokejsko palico zamenjal za kaj drugega?
» Ne bi. Je tako kar vredu.«

Še morda kratko sporočilo ta tistega, ki bi rad postal hokejist v pravem pomenu besede.
»Ponavadi je tako, da so na začetku otroci premajhni in se starši odločijo namesto njih in jih že v začetku vpeljujejo v to s tem, da jih vozijo na tekme, so njihovi navijači. Tako, da se otroci sami ne odločijo, ampak jaz mislim, da ko pridejo sem, radi ostanejo. Ko so pa malo starejši, pa pridejo do izraza lastnosti kot so disciplina, delavnost. Je le malo drugače. Res, da nimaš toliko “žurerskega” življenja, ampak se vse to izplača, ker je tudi v garderobi veliko super fantov, tako, da tudi tako nekaj odneseš od tega. »

Koliko časa boš še profesionalno na ledu?
»Ja, to je pa zelo težko vprašanje. Že dve sezoni zapored sem mislil, da bom zaključil, pa sem se odločil nadaljevati. Zaenkrat se super počutim in najraje bi igral še deset let. Bomo pa videli kakšne bodo razmere in kako bom tudi jaz.»

Miha Brus, hvala za prijeten in zabaven pogovor. Vsekakor ti privoščimo še veliko ledenih užitkov, še kakšen dvig pokala za prvaka, še mnogo veselja ob zmagah in naj šestnajstica na rdeči podlagi še dolgo nosi ime Brus.

Avtor: Tanja Fleišer