Mladi, komaj 21 – letni srbski napadalec Mirko Djumić je na Jesenice prišel kot popolna neznanka, v le nekaj mesecih pa je s svojo borbenostjo na ledu, močnim in natančnim strelom dokazal, da gre za hokejista, na katerega lahko trenerski štab lahko računa tudi v prihodnje. Mirko je izredno prijazen, topel in skromen fant, z veseljem pa si je vzel čas tudi za nas. Ravno danes pa Mirko praznuje svoj rojstni dan.

Pozdravljen Mirko. Prosim te, da nam najprej poveš nekaj več o sebi. Kdo si in od kod prihajaš, da te ljudje malo bolje spoznajo.  

Pozdravljeni. Sem Mirko Djumić, imam 21 let in prihajam iz Srbije, natančneje iz Novega Beograda, kjer sem že pri 7. letih pričel trenirati hokej v takratni ledeni dvorani Pionir. Zdaj imamo v Novem Beogradu že novejšo dvorano – Pingvin, ampak če te prvotne ne bi bilo, verjetno ne bi pričel trenirati hokeja. Verjetno se čudno sliši, da sem izbral hokej poleg, pri nas, bolj atraktivnih športov kot so nogomet in košarka, ampak hokej sem zelo hitro vzljubil in ljubezen do tega športa je hitro rasla.  

V Beogradu je zelo veliko navijačev Partizana in Crvene Zvezde. V prvem planu je predvsem nogomet, nato košarka. Kako pa ti navijači gledajo na ostale športe, recimo hokej? 

Jaz mislim, da se vsi ostali športi spremljajo veliko slabše, tudi navijačev ostalih športov ni toliko. Enostavno je več denarja v nogometu in košarki, verjetno pa sta jim ta dva športa tudi atraktivnejša. Ampak to ne pomeni, da ga popolnoma nič ne spremljajo. Se zgodi naprimer, da gostimo svetovno prvenstvo in se dvorana brez težav napolni in takrat je res prijetno igrati. Občutki so takrat res neverjetni.  

V Beogradu je znano zelo veliko rivalstvo med Partizanom in Crveno zvezdo. Ali je takšno rivalstvo prisotno tudi v hokeju na ledu? 

Obstaja, vendar le v mlajših kategorijah. Partizan namreč nima članske ekipe, zato je to rivalstvo prisotno le v mlajših kategorijah in tam lahko spremljamo derbije med Partizanom in Crveno zvezdo. Kar se tiče članskega hokeja, pa rivalstvo obstaja bolj med Crveno zvezdo in pa Vojvodino.  

Ko sta bili Slovenija in Srbija še združeni, je bilo veliko rivalstvo tudi med Jesenicami in Crveno Zvezdo. Ti si sicer premlad, da bi se tega spomnil, ampak vseeno si verjetno slišal kaj na to temo? 

Ja, seveda. Slišal sam, da je leta 1986 naziv osvojil Partizan in to prav proti Jesenicam. Kolikor vem, so bili tudi derbiji med Olimpijo in Partizanom, to je bilo takrat, ko je Partizan osvojil dva zaporedna naslova.  

Ko sva že ravno pri navijaškem rivalstvu. Navijač katerega moštva pa si ti? 

Jaz sem za Partizan (smeh).  

Je pa res, da si, preden si prišel na Jesenice, igral pri Crveni Zvezdi? 

Ja, res je. Enostavno je to edini klub, ki ima člansko ekipo. Nisem pa želel biti odvisen od svoje družine, zato je padla odločitev, da zaigram za omenjeni klub.  

 Poleg tega, da si igral za Crveno zvezdo, pa si bil tudi na Madžarskem, kjer si igral v ligi EBEL do 20 let. Kakšni so občutki, spomini na to izkušnjo? 

 Definitivno je razlika med Srbskim prvenstvom. Ne podcenjujem nobene lige, a ta prestop je bil zame priložnost, da preizkusim tudi nekaj drugačnega in se razvijem kot igralec. Enostavno sem zaigral s starejšimi in izkušenejšimi igralci in moraš se hitro privaditi na to. In mislim, da mi je prav ta izkušnja dala motivacijo, da se odločim zaigrati v članskem hokeju.   

 Slišal sem tudi, da si želel zaigrati v Belorusiji. Je to res? Kaj se je na koncu zgodilo? 

Res je. Bil sem na enomesečni preizkušnji pri Dinamu, kjer naj bi tudi podpisal pogodbo, vendar so na koncu zamenjali glavnega trenerja, s katerim nisva našla skupnega jezika. Tako sem pričel iskati nov klub.  

 Za tem si prišel k nam na Jesenice. Kako je prišlo do tega dogovora? 

Ko nisem prejel pogodbe v Belorusiji, sem poklical Davida Sefića, ki je igral za Crveno Zvezdo in ga enostavno vprašal, če pozna kakšen klub, v katerem bi lahko igral. Omenil mi je, da bi lahko v avgustu prišel na preizkušnjo na Jesenice in s tem sem se takoj strinjal. Tako sem avgusta prišel sem za poskusno dobo enega meseca. Počutil sem se kot bi padel z Marsa (smeh). Vse je bilo novo in neobičajno, predvsem pa zelo profesionalno, ko primerjam s svojimi preteklimi načini treniranja. 

 Torej, če prav razumem si vzljubil igranje na Jesenicah. Pa reciva najprej kakšno besedo o tvojih soigralcih. Kaj lahko poveš o njih?  

Iskreno, so me zelo presenetili s tem, kako hitro in lepo so me sprejeli medse. Vsi so zelo korektni do mene, niti nimamo nobenih težav s komunikacijo. Več ali manj vsi znajo srbsko (smeh), nekaj pa tudi jaz razumem slovensko. Največ časa pa preživim z Grahutom.  

 Seveda, z Grahutom namreč tudi živita skupaj, kajne? 

 Ja. Živim z Grahutom, Poklukarjem, Širovnikom in Stoynovom.  

 Torej se z nijimi tudi največ družiš? 

 Ja, saj se zaradi tega ker skupaj živimo, tudi veliko družimo.  

 

Pa reciva kakšno besedo ali dve o vaših trenerjih. Mitja in Matic sta prav tako kot ti, tukaj na Jesenicah prvo leto. Kaj lahko poveš o njima? 

Ne morem reči drugega, kot da sem več kot zadovoljen z odnosom, ki ga imata do nas in kako opravljata svoje delo. Jaz res ne morem imeti nobene zamere do njiju. Vsem sta dala priložnost, da se izkažemo in mislim, da je prav to razlog, da ju ekipa tako ceni.    

Povedal si nam že, da si iz Novega Beograda, ki je veliko večje mesto, kot pa naše Jesenice. Poleg tega je na Jesenicah prvi šport ravno hokej. Kako se počutiš in znajdeš na Jesenicah zaradi vsega tega? 

Meni je super. Res je lepo videti mesto, ki živi za hokej. Na ulici srečaš navijače, ki te pozdravljajo. Res je, da so Jesenice manjše mesto, a mnogo močnejši z ljubeznijo, ki jo čutite do hokeja.  

 Jeseniški klub ima tudi navijaško skupino, ki klub spremlja na vseh tekmah, ne glede na to kje in kdaj so. Predvidevam, da je to tebi nekaj novega? 

Sam mislim, da hokej ne bi bil hokej, če ne bi bilo njih. Nekako so sestavni del hokeja. Res je lepo videti in imeti podporo na vseh tekmah. Vedno so z nami in nas podpirajo in si zaslužijo vsako pohvalo. Izpostavil bi tekmo po derbiju. Kljub res težkemu porazu naše ekipe, so se naslednji dan odpravili na Dunaj in nas podprli. Tako da res velika pohvala tudi njim.  

 No po tem težkem derbiju, je bilo na sporedu že 12 tekem in vi ste jih z zmago zaključili kar 11. To je dokaz, da ste se podali v pravo smer. Kaj se je spremenilo v ekipi, da ste našli ta zmagovalni ritem v tem res pestrem tekmovalnem urniku? 

Pred Olimpijo smo imeli tekmo s Salzburgom, ki smo jo izgubili po res neumnih napakah. Najprej smo vodili, potem pa po podaljških izgubili tekmo. Na tekmi z Olimpijo mislim, da smo bili še vedno nekoliko pod vtisom tega poraza, nato pa nas je potolkel še poraz z večnimi rivali. Takoj po tem porazu smo stopili skupaj, se zavedali kaj so naše prioritete in našli pot kako jih bomo dosegli. Mislim, da je bil prav ta poraz z Olimpijo prelomnica sezone.  

Sezono si pričel zelo previdno. Potreboval si čas, da se navadiš na tempo sezone, na drugačen način igre. Zdaj, ko si se na vse to že privadil in postal zelo pomemben del ekipe na podlagi vseh zadetkov in asistenc, pa je prišlo do poškodbe. Kako se počutiš zdaj, kdaj te lahko navijači zopet vidijo na ledu? 

Ja, res je. Žal je ta poškodba prišla v res nepravem trenutku. Na tekmi z Gardeno sem si žal poškodoval zapestje. A mislim, da bom že kmalu v polnem pogonu in pripravljen, da pomagam svojim soigralcem do uresničitve naših ciljev.  

 V tej sezoni si se za nekaj časa odpravil domov, kjer si v Srbski reprezentanci odigral kvalifikacije za Olimpijske igre. Mogoče lahko rečeva še kakšno besedo o tekmi proti Hrvaški. Tekma je bila zelo tesna in Srbija je dosegla en zadetek, katerega strelec si bil ravno ti.  

Bila je zelo tesna tekma, a mislim, da z njo ne moremo biti zadovoljni. Občutek imam, da smo bili veliko boljši tekmec. Naši streli nikakor niso zaključili v golu, vendar so imeli dve minuti pred koncem srečo na svoji strani in dosegli zmago na domačem terenu. Nam je žal, da nismo prišli naprej, ker bi zelo verjetno igrali druge kvalifikacije prav tukaj na Jesenicah, kar bi bil zame osebno prav poseben občutek, saj bi, recimo temu, igral na domačem terenu (smeh). Ampak so pa bile to priprave na svetovno prvenstvo, ki nas čaka konec aprila in resnično strmimo k boljšim tekmecem, saj lahko rečem, da se zdaj tudi v Srbiji igra čisto drugačen hokej kot v preteklih sezonah 

 Verjetno veš, da se Alpska hokejska liga na Jesenicah igra že četrto sezono in Jesenice so v polfinalu igrale že 3-krat. Kako realno se ti zdi, da bo ekipa tudi letos nastopila vsaj v četrtfinalu, če ne tudi v polfinalu.  

Trenutno mislim, da imamo odprte vse možnosti. Jaz mislim, da če vstopimo v četrtfinale, je tam popolnoma druga zgodba kot redni del in tudi možnosti so čisto drugačne. Trenutno mislim, da imamo veliko večje možnosti, kot smo jih imeli pred mesecem dni. Jaz mislim, da je uvrstitev v četrtfinale popolnoma možna.  

 

Poseben pomen ima pri nas tudi državno prvenstvo. V prejšnji sezoni je naslov osvojila Olimpija, leto pred tem pa Jesenice. Zelo velika verjetnost je, da bo finale tudi letos odigran med vami in Olimpijo. Sam si odigral že 3 derbije. Kakšen je recept premagati Olimpijo v prihodnje? 

Mislim, da je največji približek predvsem prva tekma proti Olimpiji, ki smo jo odigrali v Alpski hokejski ligi v Tivoliju, kjer smo že skorajda dobljeno tekmo po napaki nesrečno izgubili. Ampak mislim, da se ne smemo več ozirati nazaj. Potrebno bo veliko delati. Mislim, da tukaj veliko naredijo čustva in želja po zmagi. Kvaliteta obeh ekip je zelo primerljiva, ampak želja kdo bo dobil to ”vojno”, je ključnega pomena.  

 Odigral si derbi v Tivoliju in tudi enega na domačem ledu. Kakšni so občutki, ko se igra takšne tekme? 

Občutki so iskreno fenomenalni. Dvorana je polna in vzdušje je bilo popolnoma drugačno kot na ostalih tekmah. Mogoče si bom bolj zapomnil derbi na Jesenicah. Vseeno igraš pred domačimi navijači. Res je, da je bila tekma, kakršna je bila, ampak navijači so ostali in nam dali podporo za naprej in v meni je to pustilo res poseben občutek in spomin. Res mi je žal, da se nam v Tivoliju ni izšlo, saj smo imeli res veliko možnost, da prekinemo niz porazov proti Olimpiji. Ampak verjamem, da se bo to zgodilo na naslednjem derbiju.  

 Mogoče samo še za konec kakšno sporočilo jeseniškim navijačem. Kaj jim obljubljaš oziroma obljubljate do konca sezone? 

Iskreno ne vem, če je ravno prava beseda, to da obljubljam ali pa obljubljamo. Mi si želimo, da nas še naprej spodbujajo in spremljajo na vseh tekmah, saj nam njihova podpora res veliko pomeni. Želimo si in delamo na tem, da bi prišli med prvih 6 ekip in mislim, da je tudi nastop v polfinalu v tem trenutku zelo realen. Seveda ničesar ne obljubljam, ampak mislim, da je zelo realno in mi se bomo trudili, da to tudi dosežemo.  

 Kakšne pa so tvoje želje? 

Moje želje so seveda, da osvojimo državno prvenstvo in Alpsko ligo (smeh). Ampak to je le želja in pot do tja je še dolga. Ampak res si želim in upam, da bi bil prvi naslov Alpske lige tukaj res velikega pomena in da sem ob tem dogodku tudi sam del tega.  

 Mirko, zahvaljujem se ti za tale pogovor in čas. Tebi in ekipi želim veliko uspeha in čim višjo uvrstitev v obeh tekmovanjih.  

Hvala.