Tokrat sem kar dolgo klepetala s trenutno poškodovanim, a velikim upom jeseniškega hokeja. Je otrok jeseniške hokejske šole. S svojo kvaliteto, hitrostjo in natančnostjo je hitro dal vedeti, da raste v enega od tistih izjemnih jeseniških potencialov. To je Nik Pem.

Nik, veliki up jeseniškega hokeja, v EBEL-u že pri rosnih šestnajstih. Je bilo to naporno zate?
“Ja, je bilo ja. Igral sem za kadetsko ekipo, za drugo ekipo članov. Takrat je bil na Jesenicah neugodna situacija, veliko igralcev je bilo poškodovanih, odhajali so iz kluba in potem se je ponudila možnost, da bi jaz igral na tekmi. To je bil takrat zame kar majhen šok. Ti dogovori so se dogajali kar na parkirišču za dvorano. Zjutraj na treningu so mi rekli, da zvečer že igram proti Medveščaku v EBEL-u in moram biti tam.”

Je bilo kaj treme?
»Ja, noge so se mi tresle. Konec koncev sem bil kar nekaj let mlajši od ostalih. Medveščak je imel takrat res dobro ekipo. Fantje so bili fizično močnejši že na videz, ampak smo potem to pozabili in sem že prvo tekmo dobil tri oz. štiri “smene”. Jaz mislim, da sem za tista leta dobro odigral.«

Videl si že kar nekaj hokejskega sveta. Švedska, Severna Amerika. Kaj ti je najbolj odgovarjalo od tujine?
»Jaz bom rekel tako, da sem velik del naredil že na Jesenicah, ko smo imeli zelo dobre trenerje iz mlajših selekcij naprej do mladincev in kadetov. Res pa je, da je Švedska zelo razvita država kar zadeva hokeja. Tam so z mladimi delali vsak dan, igral sem zelo močno ligo. Lahko rečem, da je njihova mladinska liga U18 ena najmočnejših v Evropi. Naslednje leto sem ostal na Švedskem še v U20 ligi, ki pa je tudi zelo močna. Sicer ni najmočnejša, je pa v vrhu. Ti dve leti na Švedskem ne bi zamenjal za nič. Res, da je Švedska malo posebna država, je mraz, veliko teme, ni veliko sonca, ampak kar zadeva hokeja, pa sem tam naredil zelo veliko in zelo veliko odnesel. To je bilo zame obdobje, ko sem se največ naučil. Ko sem prišel nazaj, sem videl veliko razliko.«

 

Kaj pa severna Amerika? Tam nisi dolgo ostal.
»Ja, po dveh letih na Švedskem se je porodila možnost, da grem na tryout. Tja sem prišel meseca junija in ostal en teden. Tam je bilo kar deset ekip in to je bil kar šok, ker ne pričakuješ toliko igralcev. Jaz sem si predstavljal, da nas bo okoli dvajset, ne pa deset ekip. Imeli smo zelo veliko tekem, štiri do pet na dan. Cele dneve so nas opazovali na tekmah, na koncu tedna pa so nas poklicali v pisarne in kdor je bil, je bil, kdor ni bil, ni bil. Meni so rekli, da me želijo in sem tam ostal skoraj dva meseca. Potem je bil pa en »hakeljček«. Oni imajo lahko samo štiri tujce v ekipi in ker za tujce štejejo tudi kanadčani, sem bil jaz tisti petindvajseti, ki so ga na koncu odrezali. To je bilo malo neprijetno. V Evropi je bila že sezona, ekipe so bile polne, vse je bilo v pogonu, tam pa se je vse skupaj šele začenjalo, tako, da je bilo vse skupaj zame malo nelagodno. Po dveh dneh pa sem šel še na preizkus v Texas, ampak tam mi pa ni bilo popolnoma nič všeč, tako, da sem po enem dnevu spakiral in prišel nazaj na Jesenice.«

Vrnil si se na jeseniški led in postal državni prvak. Kako je dvignit tisto »kanto«?
»Ja, je nekaj najlepšega ampak mislim, da je bila to v preteklosti večja stvar kot pa je to danes. Razlog je verjetno v tem, ker igramo še v drugih ligah in državno prvenstvo igramo enkrat na teden in zelo malo je konkurenčnih ekip, da bi se mi za to res »dajal«. Je pa vedno fino, ko prideš do finala in igraš proti Olimpiji, da je polna dvorana, da gre vse na nož, da dajejo fantje več kot sto odstotkov od sebe in s tem tudi zrasteš kot človek, kot hokejist. Na koncu je vedno fino, ko dvigneš kanto.«

Ko sva ravno pri Olimpiji. Leto in pol si tudi nosil zeleni dres, potem si ušel v Nemčijo, zdaj spet na Jesenicah. Ti odgovarja rdeča barva?
»Ja, seveda mi odgovarja. Jaz sem šel v Ljubljano, ker na Jesenicah ni bilo več EBEL-a in sem hotel ostati na nekem visokem nivoju. Prvo leto je bila zelo dobra sezona, imeli smo dobrega trenerja in veliko sem igral. Naslednje leto pa so se začele težave v Olimpiji, za to ne bom zgubljal besed, ker vsi vemo za kaj gre. Tako, da sem že v decembru iskal klub in ga nisem našel, zadnji dan, 31.januarja, pa je prišla možnost, da bi šel k trenerju Dahlemu v Nemčijo. On je bil tudi prvo leto moj trener v Ljubljani. Tako, da sem se odločil, da grem in zapustim Olimpijo. Plačali mi niso nič, eno plačo v pol leta, tako, da sem se še lažje odločil za Nemčijo, tam odigral do konca sezone in potem se je ta zgodba zaključila.«

Sicer si bil redni član mladinske reprezentance. Si bil tudi kapetan U20. Kako je biti v tej vlogi? Ti odgovarja imeti glavno besedo?
»Jaz bi rekel, da je veliko lažje bit kapetan v članski ekipi, ker so fantje že odrasli. Biti kapetan v mladinski ekipi pa malo težje, ampak jaz sem bil vesel te vloge. Tisto leto smo sicer izpadli, ker je bila kar huda konkurenca. V bistvu tam v Italiji ni bil prav prijeten vikend, predzadnjo tekmo sem dobil »hit«, imel pretres možganov, tako, da sploh nisem odigral zadnje tekme. Bom rekel, da je biti reprezentančni kapetan U20 zelo lepa izkušnja.«

Te tvoje poškodbe so očitno redne spremljevalke tvojega hokejskega življenja. Če se osredotočiva na letošnjo sezono, nimaš sreče. Poškodba rame. Kaj pripisuješ temu? Tvojo preveliko vnemo po igri?

»Ja, tudi poškodbe so del hokeja, hokej je trd šport. Prav zato se poleti pripravljamo, da do tega ne pride. Sam sem poleti veliko delal na tem, da ne bi prišlo do kakršnihkoli poškodb, da bi bila res to ena dobra sezona brez poškodb, da bi res odigral v najboljši luči. No nazadnje sem se poškodoval na reprezentančnem zboru v Parizu. Tam sem poskušal dat še več od sebe, se poskušal pokazat selektorju v najboljši luči in res dati dvesto odstotkov od sebe. Ampak je prišlo do trka. To se je naredilo v četrti »smeni« in to je bila res pika na i, da nikakor nisem mogel dokončati tekme, niti dvigniti roke in zdaj čakam datum operacije.«

Je sezona izgubljena?
»Jaz upam, da ne. Še vedno mislim, da bi lahko bil sredi februarja že nazaj. To so v bistvu moje želje, da pridem čim hitreje nazaj. Seveda pa bomo vse videli po operaciji, kakšna bo odzivnost rame, kako se bo telo odzivalo na to poškodbo. No, če pogledam Ibrahimoviča, on je z strganimi vezmi zelo hitro prišel nazaj, že odigral svojo prvo tekmo po poškodbi, tako da, mislim, da te stvari so dosegljive. Bom moral pa biti previden, ne smem z glavo skozi zid.Vem, da bom moral za čimprejšnji povratek veliko delati. Na vrsti bodo rehabilitacije, fizioterapije, skratka, vse kar je povezano s tem, da bo rama čimprej dobra.«

Sicer si v kompletu predan hokeju. Je cel tvoj dan neke vrste trening? Imaš tudi psa? Ti pomagata?
»Ja, doma imam dva psa. Eden je malo starejši labradorec in z njim sem tekel, ko sem bil mlajši. Imamo pa tudi mlajšega nemškega ovčarja, je zelo »naspidiran« pes in z njim lahko tečem kadarkoli želim. Sicer pa pol dneva posvetim hokeju, polovico dneva pa se poskušam postaviti v položaj, da ne razmišljam preveč o hokeju, da glava počije in se pripravim na naslednji dan. Treningi so zjutraj tja do 12h ali 13h, potem gremo na kosilo in potem je to zaključek hokejskega dela dneva. Zraven pa še študiram na fakulteti za varnostne vede, popoldan grem tudi na kakšno kavo. Drugače pa bolj počivamo, glede na to, da so treningi kar hudi in je treba imeti malo rehabilitacije.«

Kakšen pa je tvoj idealen vikend brez hokeja?
»Hm…to, da se v petek popoldne usedem v avto, se odpeljem na morje in v nedeljo zvečer pridem nazaj. Na morju pa počivam (smeh).«

Tujine je bilo pri tebi kar veliko. Kaj domačega si najbolj pogrešal, ko si bil daleč stran od doma?
»Hrano. Hrano moje mame. Celo življenje moja mama kuha zame in najbolj pogrešam njeno kuhinjo. Pogrešam pa tudi, kako naj rečem, balkanski način življenja. Ko sem bil na Švedsekem, sem živel v malem mestu, ki je imel dvesto metrov ulice, par trgovin, na koncu cerkev in to je bilo to. Pač tam ne moreš ven na sonce na kavo, ker to ni v njihovi kulturi.«

Ko prideš domov in veš, da te čaka mama z večerjo, kaj najraje vidiš, da se znajde na tvojem krožniku?
»Meso, ker je to moj vsakdanji obrok. Se pravi, da je v vsakem obroku meso. Najraje bi videl en »šnicel« in pražen krompir.«

Kaj pa na žlico? Pasulj?
»Ja, rad imam golaž, pa recimo bograč rad pojem, ampak to se ne zgodi velikokrat. To so bolj piknik variante.«

Če bi ti lahko nekdo izpolnil eno željo, katera bi bila to?
»(smeh) Da bi mi »poštimal« ramo, da bi lahko dokončal sezono v miru. To je trenutno največja želja. Drugih nekih velikanskih želja trenutno nimam.«

Katere napake, ki si jo naredil v življenju se najbolj sramuješ?
»(razmišlja) Jaz mislim, da nisem naredil nobene. »

Si priden, delaven, vesten, pošten, tak kot mora bit vsak mlad fant?
»Ja, tako nekako ja.«

Če bi imel na izbiro super moči, bi bil raje neviden ali bi raje letel?
»(smeh) To je pa najtežje vprašanje. Ne vem, če moram izbrati med tem, potem bi bil mogoče neviden, ampak me nič od tega niti ne zanima (smeh).«

Če bi imel možnost povabiti tri osebe, mrtve ali žive, na večerjo, katere?
»Kakšna je pa večerja?«

Ti kuhaš ali pa tvoja mama.
»Jaz bi rekel, da ožje člane družine: mami, ati, brat in punca.«

Nobenih slavnih?
»Ne, ne. Mi je všeč kar tako lepo po domače. Jaz ne rabim slavnih.«

Katero je bilo najbolj čudno vprašanje do zdaj v intervjujih?
»(smeh) Tole, danes. Če bi letel ali bil neviden. Ta mislim, da kar zmaga zaenkrat (smeh).

Greva nazaj na realna tla. Tvoj prvi cilj je okrevanje po poškodbi, si kaj razmišljal kam naprej? Te še vleče v tujino? Boš ostal tukaj?
»No, če želiš priti v tujino, moraš imeti res dobro sezono doma in moraš priti na radarje nekih večjih klubov, da se te stvari lahko uresničijo. Pri meni je zdaj cilj »poštimat« ramo in iztržit še kar lahko iz te sezone, potem pa bom videl kam bo peljala pot.«

Je zate EBEL še v igri?
»Mislim, da ja. Lahko bi bil, ampak je zelo težko priti zraven. Če bi bil slovenski klub v EBEL-u, bi bilo zelo lepo. Da bi se to zgodilo na Jesenicah v naslednjih parih letih, bi bilo super.«

Nik, najlepša hvala za zelo prijeten klepet. Pazi na svojo ramo in seveda ti želimo, da se ti uresniči želja in še dokončaš to sezono na ledu.

Avtor: Tanja Fleišer