Četrt stoletja jih šteje, večino svojih let pa je preživel na ledu. Je napadalec, bil je tudi zapisan med najboljše strelce. To je železar, Tadej Čimžar.

Tadej, ti si produkt kranjske hokejske šole. Bil si član mladih reprezentanc in okoli tvojega vratu je visela tudi zlata medalja iz svetovnega prvenstva v Kijevu. Kako se ti tega spominjaš? Bil si kar peti najboljši strelec celotnega svetovnega prvenstva.

»Ja, to je bilo v U18. To so bili lepi časi. Treniral nas je selektor, ne spomnim se točno, francoski kanadčan.  To je bila res dobra izkušnja, čisto drug pristop.  V tistih letih še nimaš toliko stika s tujim hokejom in on je bil res dober trener za nas mlade fante, tako da smo se uspeli uvrstiti v višjo divizijo.«

Svoje mesto v  jeseniški garderobi si zasedel leta 2015. Kako to, da te je prineslo sem in ne kam v tujino, kamor mnogi hodijo iskat srečo oziroma nabirati izkušnje?

»Ja, zdaj sem že tretjo sezono na Jesenicah. Vedno sem imel željo igrati za Jesenice, tudi od nekdaj sem za njih navijal in spremljal derbije. Enkrat sem sicer imel možnost igrati v tujini, ampak po pravici povedano, ali še nisem bil dovolj zrel ali pa mi enostavno ni dišalo. Tako sem se hitro vrnil in nadaljeval na Jesenicah. »

Kaj pa zdaj, ko si starejši?  Ti diši tujina?

»No, tukaj je več dejavnikov. Zdaj imam že družino in moram malo tudi gledati na druge. Odvisno. Imam nek cilj na višji ravni, ampak zaenkrat se super počutim tukaj.«

Tudi letoš ostajaš železar. Če pogledava lansko sezono, imel si kar nesrečo z zapestjem. Te letos uboga?

»Ha, ja. Lansko leto v bistvu sploh nobene tekme nisem igral zdrav. Poškodoval sem se avgusta, z zlomljenim zapestjem igral do sredine oktobra, potem sem šel na operacijo in se vrnil januarja, ampak še vedno ni bilo dobro. Tako sem do konca sezone igral na protibolečinskih tabletih. Pred letošnjo sezono pa je bilo zapestje veliko boljše, ampak zdaj ko je res tempo, ko je ritem tekem na vsake dva dni, pa včasih kar zelo boli. Moram kar malo taktično gledati in se  »prišparam« pri določenih vajah. Recimo pri opori na roki in v fitnesu.«

Si športnik po duši in zato si tudi študiral na fakulteti za šport, ampak potem je bil nek preobrat v čisto drugo smer. Kakšen?

»Ja, moj cilj je bil dokončati študij na fakulteti za šport, ampak težko je hkrati delati tako fakulteto in usklajevati s treningi. Če misliš resno delati na obeh področjih, se to skoraj ne izide. Tako, da sem presedlal na višješolsko mehatroniko v Kranju, ker tako bom lahko pomagal tudi očetu v delavnici. Ampak ta šola se pa še vleče.«

Pa ti grejo te mehatronične stvari? Imaš občutek za to?

»Hja, nekatere ja, za druge pa ne bi rekel, da sem toliko tehnični tip (smeh).«

Pred kratkim si postal tudi očka mali sončici. Ti kaj krade spanec?

»V bistvu ne. Moram pohvaliti mamico, da res za vse poskrbi in razume, da imam zjutraj treninge in tekme, tako, da dobro spim.«

Pripelješ kdaj hčerko na tekmo, da vidi očkove akcije?

»Ja, seveda. Če je tekma dovolj zgodaj, ob šestih popoldan. Večerne tekme ob osmih zvečer pa so zanjo prepozne.«

Velika količina intenzivnih treningov in tekem zahteva tudi dobro fizično pripravljenost, to pa je seveda povezano s prehrano. Ampak tukaj se pri tebi malo zatakne. Baje ne maraš zelenjave na krožniku.

»Hahaha, ja to je res. Še par let nazaj nisem pojedel niti ene zelenjave, zdaj me pa punca priganja, da kaj takega že dam v usta, ampak prav veliko se pa ne najde na mojem krožniku. »

Kaj od zelenjave pa ti zdaj uspe zaužiti?

»Hm, korenje, grah, koruza, špinača, zelje samo pri pečenici (smeh), pa krompir tudi štejem med zelenjavo, čeprav nekateri pravijo, da ni.  Tukaj se pa neha (smeh).«

Kje pa si dobil potrebne vitamine, če nisi jedel absolutno nič od zelenjave?

»No, o tem se pa res nisem nikoli spraševal (smeh). Najraje jem testenine.«

Komu najbolj zaupaš kulinarične specialitete, ki bi bile dobre zate?

»Sigurno moji punci. Je doštudirana v tej smeri in ona sigurno ve kaj skuhati.«

Imaš raje jutra ali pozne večere?

»To je pa odvisno od situacije. Sicer nisem ravno jutranji človek, če sem pa na morju, tam so pa jutra lepa.«

Kot vsakemu izmed nas, tudi tebi kdaj kapne čez rob. Kdo je tisti, ki se mu zaupaš, ti da ramo, na katero se lahko nasloniš?

»Ja, sigurno je tukaj prva punca, družina in morda še kakšen tesni prijatelj iz garderobe. Po tem vrstnem redu ponavadi.«

Si bolj miren fant. Kako pa izgleda jezen Tadej?

»Ja, tako na hitro eksplodiram in tudi na hitro se potem zaključi. Vse je na hitro.«

Bi raje počitnice preživel v eksotični deželi ali na hladnem severu?

»Definitivno v eksotični deželi (smeh).«

Se pravi, da rad plavaš?

»Seveda. Tudi potapljam se. Za hobi s harpuno in palico lovim ribe. To je res hobi, v katerem uživam.«

Kdaj si se počutil najbolj ponosnega?

»Sigurno letos, 25. maja, ko sem postal novopečeni očka. Takrat sem bil res ponosen.«

Če odmisliva hokej, kaj te še privlači?

»Če realno pogledam, bi bila to verjetno služba, družinsko življenje, če pa pogledam s strani, da mi nikoli ne bi bilo več treba delat, se pa takoj deportiram v Dalmacijo (smeh).«

Pred sabo imaš še kar veliko let hokeja, kako pa si predstavljaš življenje po koncu hokejske kariere?

»Ja, velikokrat razmišljam o tem. Se že malo navajam in kakšno popoldne preživim v očetovi delavnici. Sicer se do zdaj še nisem znašel v tej vlogi, ampak mislim, da bi mi šlo. Sigurno bi bil takoj zaposlen.«

Katera je tvoja največja želja v hokejski karieri?

»Nimam ene same posebne želje, imam veliko ciljev, ki jih želim doseči. Grem korak za korakom. Želje pa so tudi. Že od malega sem želel priti v NHL, no to zdaj ni več  želja (smeh), zdaj imam bolj kratkoročne cilje.«

Reprezentanca mogoče?

»Uh, v tej smeri nisem prav veliko razmišljal (smeh). No, seveda se ne bi branil. »

 

Tadej, najlepša hvala za prijeten klepet in seveda še veliko dobrih tekem, zmag, dobrih strelov, poškodbe pa pusti pri miru.

Avtor: Tanja Fleišer