(Po zapiskih iz razgovora 5.7. 2018 pripravil Branko Jeršin )

V mesecu juliju sem po dogovoru z vodstvom HDD SIJ Acroni Jesenice obiskal pionirja jeseniškega hokeja, prvega kapetana ekipe HK Jesenice po ustanovitvi kluba v letu 1948, gospoda Valentina Mendiževca.

Valentin Mendiževec je bil rojen leta 1927 na Jesenicah in je svoje otroštvo preživljal v Kurji vasi. Spominja se, da je svoje prve drsalke dobil še ko je hodil v meščansko šolo leta 1938. Seveda to niso bile prave hokejske drsalke, so pa zadostovale za rekreacijo na ledu. Takrat so že drsali na ledu, ki je bil pripravljen pred tribuno na nogometnem igrišču. V spominu ima, da so v obdobju pred drugo vojno dneve na drsališču preživljali v času, ko je vreme dopuščalo naravno ledeno ploskev, vendar pa se ne spominja kakšnih posebnih hokejskih aktivnosti.

Maja 1948 se je vrnil iz oficirske šole na Jesenice in se zaposlil v Železarni Jesenice kot referent za izobraževanje. Jeseni istega leta pa je okrog sebe zbral mlade fante, povečini iz Kurje vasi z željo, da začno bolj organizirano igrati hokej, ko bo vreme to dopustilo. Poleg njega in Karla Verglesa, so ekipo takrat sestavljali še Jože Dolinar, Matko Medja, Dušan Brun, Boris Čebulj, Zvone Turenšek, Niko Čebulj, Dušan Kaltnekar, kasneje pa se je fantom pridružil še Stanko Kos. Gospod Mendiževec se spominja, da je bil v tistem letu Drago Cerar kot strokovnjak za visoke peči veliko v tujini. Skupaj s Francetom Božičem in Mitjem Verovškom so tako orali ledino pri organiziranem igranju hokeja v sezoni 1948/1949. Njegova funkcija v Železarni mu je omogočala stike s tedanjim vodstvom Železarne. Izpostavil je takratnega direktorja Torkarja, ki je imel zelo veliko razumevanja za hokej. Tako sta tekme v tej zimi organizirala on in France Božič. Zelo dobro se spominja kako je prišlo do prve tekme s takratnim prvakom Partizanom.

»Ker je bil Partizan na treningu v Planici, sva se s Karlom Verglezom kar z motorjem odpeljala proti Planici, vmes sva imela tudi manjšo nesrečo, potem pa sva le dosegla dogovor o tekmi z njimi. Odigrali smo jo na bajerju v Ratečah, naša ekipa je takrat nastopila le z osmimi igralci. Tekmo smo visoko izgubili z 20 : 0, vendar se je začelo in v tej zimi smo odigrali še nekaj tekem. Sodelovali smo tudi na republiškem prvenstvu v Celju ter osvojili drugo mesto za Slavijo. Ekipo sem vodil kot kapetan. Za nagrado pa smo prejeli komplet hokejskih dresov .Te drese je kasneje nosila druga ekipa, za nas pa je Železarna Jesenice naročila komplet dresov v Almiri v Radovljici«.

O svoji nadaljnji hokejski poti pa je povedal: » Ob odgovorni službi sem nekako uspel tudi še igrati v prvi ekipi in biti tudi kapetan še v sezonah 1949/1950 in 1950/1951. Leta 1950 sem se poročil ter se preselil k ženinim staršem v Spodnje Gorje. Ob službi in družini se je moja hokejska aktivnost močno zmanjšala. Zanimivo, da sem šele leta 1950 spoznal Draga Cerarja, ki me je obiskal v moji pisarni in takrat sva se tudi pogovarjala o nadaljnji poti jeseniškega hokeja. Seveda imam zelo lepe spomine na te hokejske čase. Mesto kapetana pa je za menoj prevzel Boris Čebulj, klub pa je iz leta v leto tudi organizacijsko napredoval ob podpori Železarne «.

Z gospodom Valentinom Mendiževcem sva se pogovarjala v njegovi delovni sobi, v njegovi hiši v Grosupljem, kjer danes živi. Na vprašanje o njegovi nadaljnji poti pa mi je povedal : «Leta 1960 sem se z družino preselil v Ljubljano in se zaposlil pri podjetju Toplovod, iz katere se je kasneje razvil IMP Ljubljana. Imenovan sem bil za pomočnika direktorja, odgovornega za livarsko področje. V Ivančni Gorici je v velike težave zašlo podjetje Agroservis. Na prošnjo občine Grosuplje in soglasjem IMP-ja sem prevzel vodenje sanacije Agroservisa in po uspešni sanaciji je v Ivančno Gorico IMP preselil ljubljansko livarno. Tako je nastalo uspešno podjetje Livar Ivančna Gorica, ki sem ga uspešno vodil vse do moje upokojitve. Ob vodenju podjetja sem aktivno upravljal kar nekaj pomembnih funkcij v gospodarstvu. Kar osem let sem bil predsednik Izvršnega odbora združenja livarn Jugoslavije. Ponosen sem na svojo uspešno poslovno pot in priznanja, ki sem jih za svoje delo na področju gospodarstva prejel, še posebej pa sem ponosen na najvišje priznanje Gospodarske zbornice Slovenije – Kraigherjevo nagrado, ter na dve državni odlikovanji (Red dela s srebrnim vencem v letu 1970 in Red dela z zlatim vencem 1977). V Grosuplju smo z družino pognali korenine in tudi v lokalnem okolju sem se aktivno vključeval v družbeno politično življenje v lokalni skupnosti. Seveda pa sem se vedno tudi rad vračal na Gorenjsko. Hokej sem spremljal kot moj šport kolikor mi je dopuščal čas, vseskozi pa sem bil tudi ponosen na mojo pionirsko vlogo v jeseniškem hokeju. Moja športna pot je bila sicer kratka, vendar v času, ko se je hokej na Jesenicah začenjal in v tistih časih je bilo potrebno kar nekaj iznajdljivosti, da se je lahko igralo. Z veseljem sem zato sprejel vaš klic, da smo se ob 70 – letnici jeseniškega hokeja srečali in pogovarjali o začetku.«

Gospod Valentin Mendiževec je bil prvi kapetan Hokejskega kluba Jesenice in je trenutno najstarejši še živeči član ekipe, ki je postavljala temelje za bogato zgodovino jeseniškega hokeja. Nanj smo Jeseničani lahko ponosni, pa ne le zato, ker je pionir jeseniškega hokeja, ponosni smo lahko tudi na njegove izjemne dosežke na področju gospodarstva.

Upajmo, da mu bo zdravje še dolgo služilo.